Marta Zore je ena tistih oseb, ki te spomnijo na sonce. Ob njenem vedrem nasmehu in dobri volji ljudje prav gotovo ne morejo biti čemerni. Tako svetlolasa lepotica seje dobro voljo, kjer koli se pač znajde.

Marta pravi, da jo je tudi materinstvo zelo spremenilo. Postala je namreč veliko bolj strpna, topla in občutljiva. Mamica, ki pristaja na vzgojo po lastnem občutku in pameti, meni, da moramo starši pri svoji vzgoji pokazati jajca.

V intervjuju za Bibaleze.si je pevka razkrila veliko podrobnosti iz svojega življenja. Nekatere so grenke, največ pa je sladkih, sončnih in veselih. Tiste grenke je premostila in pustila za seboj, zato je tokrat prvič spregovorila o obdobju, ko je z majhnim dojenčkom ostala sama …

(smeh) Ustvarjala sem glasbo, veliko glasbe … Ustvarila sem namreč 12 CD-jev za otroke v obliki muzikalov, sedem v Sloveniji in pet v Berlinu, slednje v nemškem jeziku. Soustvarila sem vse scenarije, ustvarila preko 80 skladb, več kot 300 aranžmajev, preko 400 zvočnih kulis, odigrala eno glavnih vlog z Gojmirjem Lešnjakom - Gojcem in v Berlinu eno glavnih vlog z odličnimi nemškimi igralci in pevci. Sama sem tudi zmiksala vso glasbo in govorni del ter vodila snemanja vseh 40 sodelujočih glasbenikov. Vmes sem napisala glasbo, aranžmaje in besedilo za svoj novi pop rock CD, ki prihaja na sceno letošnjo jesen. Tudi videospote že snemamo.

Poleg vsega sem nadarjena dekleta učila petja in jih pripravljala na nastope. In najpomembnejše – vzgajala sem svojega sina.

Mamica ste postali pred 12 leti. Kakšne spomine imate na nosečnost?

Nosečnost je bila zame nekaj popolnoma čarobnega! Trenutek, ko sem na zaslonu zagledala in zaslišala srček svojega otroka, je neopisljiv. V četrtem mesecu nosečnosti je začel v trebuhu delati salte in prevale, a se je zvečer, ko sem šla spat, na srečo umiril tudi on. Nastopala sem ves čas nosečnosti, zadnji nastop sem imela samo teden dni pred porodom.

Zdelo se mi je, da mu gre moje igranje na saksofon zelo na živce. Kadar koli sem začela igrati nanj, je namreč začel silovito brcati. Sicer pa je bil naporen samo zadnji mesec nosečnosti, ko si nikakor nisem mogla urediti nohtov na nogah, saj jih nisem niti videla niti dosegla.

Poporodno obdobje je potekalo kot v transu. Počutila sem se, kot bi bila rahlo "zadeta" (smeh). Moj preljubi otrok me je namreč zbujal vsaj trikrat na noč, prav tako pa je bil precej zahteven tudi podnevi. Tako kakšni dve leti nisem nikdar spala več kot dve uri skupaj! Skratka, to je bilo obdobje čarobno lepih trenutkov in čudenja nad novim bitjecem, hkrati pa je bilo tudi obdobje neskončne utrujenosti.

V tem času se je pripetilo tudi nekaj, o čemer do sedaj nisem govorila. Ko je otrok dopolnil osem mesecev, sem se ločila od njegovega očka. Tako sva se preselila, prenovila sem novo stanovanje, vsak dan vodila glasbene delavnice ... Za kakšno poporodno depresijo nisem imela niti pet minut časa.

Vas je materinstvo spremenilo?

Me je, v mnogih stvareh! Materinstvo je zmehčalo nekatere moje lastnosti. Mnogo bolj strpna sem, topla in mnogo bolj občutljiva. Materinstvo odpre nov svet, karte se premešajo, pomembno postane še kaj drugega kot le lastni jaz in spet jaz. In ta sprememba je izjemno pozitivna, sončna in lepa.

Ali kdaj razmišljate o tem, da bi imeli še enega otroka?

(Smeh, smeh, veliko smeha) Nikoli ne reci nikoli!  Hmmm, poznate morda kakšne simpatične gene?

Kakšen dojenček je bil Miha?

Ljubek in crkljiv. Zahteval je kar precej pozornosti zase. Rad je imel moje petje, saksofona pa niti videti ni mogel! Rad je imel tudi masažo in božanje. Dojil se je več kot eno leto in pol in moram reči, da je bilo dojenje čudovita komunikacija med nama. Res pa je, da sem se morala zato na začetku hudo potruditi. A je bilo vredno!

Dolgčas mi pa res ni nikoli! Skupaj počneva veliko stvari. Že petletnega sem ga postavila na bord in seveda je hotel ravno tako dirkati po snegu kot sem jaz. Ko vidi, da pojem, hoče peti tudi on, ko tečem in telovadim, navdušim tudi njega. Sicer pa imava oba rada tudi rock in pred kratkim sva bila na koncertu Metalice v Zagrebu, kjer sva skupaj stala v blatu in se drla njihove komade. Tudi v gore se zelo rad odpravi skupaj z mano. Prelezla sva že veliko naših hribov. V kratkem pa se bova odpravila tudi na Triglav.

Kateri način vzgoje vam je najbližji?

Najbližja mi je vzgoja "po lastnem občutku in pameti". Pomembno se mi zdi predvsem obojestransko spoštovanje, nobenega kričanja, niti v sanjah nikdar nobenega udarca. Otrok pa mora jasno vedeti, kje je meja, ki jo seveda ves čas išče na vseh področjih. Ne more se počutiti varnega, če mu jaz ne postavim meja.

Lani je Miha nenadoma domov prinesel tri dvojke in še kakšna dva disciplinska opomina. Za štiri mesece sem mu prepovedala uporabo računalnika in izhode s prijatelji. Seveda je prav kmalu vse spravil v red, pa se zato nisva imela prav nič manj rada.

Menim, da se svojega otroka ne smeš "bati." Na svojih glasbenih delavnicah sem pogosto opazila nedosledne mame, ki so v svojih zahtevah popustile že ob prvem glasnem uporu svojih mladičev. Ti otroci so bili zmedeni in razpuščeni. Menim, da moramo starši pri vzgoji pokazati jajca. Otroci nas bodo tako bolj spoštovali.

Ste se skozi sinovo odraščanje česa naučili tudi sami?

Da. Še bolj kot kdaj prej ugotavljam, da čas beži s svetlobno hitrostjo. Morda najpomembnejša stvar, ki jo ugotavljam med sinovim odraščanjem, je, da je pomemben ta trenutek zdaj – posvetiti se otroku, ko sva skupaj, naj ve, kako pomemben je! Prisluhniti mu, vzeti si čas zanj. Kajti to otroštvo se ne bo več vrnilo. Noben dan. Seveda ob hkratni karieri in materinstvu postane najbolj pomembna stvar čas. Ob tem je odlična organizacija časa nujna. Imam zelo gosto sito, skozi katerega padajo vse mogoče prireditve, vabila na pijačo, čvek ljudi, ki mi nič ne pomenijo, branje nepomembnih traparij …

Ste se kdaj pri vzgoji znašli v situaciji, ko niste vedeli, kako ravnati?

Ko so me poklicali iz šole in mi sporočili, da je moj otrok sošolca vrgel v koš za smeti, sem se nekoliko zamislila, a sem mu malo za tem priznala, da sem tudi jaz do svojega 14. leta "razbila" vsakega, ki mi je težil. Samo poskrbela sem zato, da me učitelji niso videli (smeh).

Kaj je vaša strast, ljubezen, sreča? S čim si najraje zapolnite proste trenutke?

Rada imam svojega otroka. On je moja glavna sreča in ljubezen. Ljubim ustvarjanje glasbe, slikanje, obiskovanje plesnih predstav. Prelepo se je usesti na vlak in se odpeljati na slikarsko razstavo v neko drugo deželo. Čarobno je potovati in spoznavati čisto drugačne kulture. Všeč so mi srednjeveški gradovi, rada berem poezijo, rada imam kozarček rdečega vina ob kosilu, obožujem nepokošeno travo in noči, polne zvezd visoko v gorah, uuuh, še veliko stvari imam rada!

Kaj priporočate staršem, ki imajo pevsko nadarjene otroke? Menite, da je prav, da otroku, ki rad prepeva, omogočijo izobraževanje na tem področju?

Seveda je prav, da svojim otrokom pomagajo pri glasbenem izobraževanju, vendar je to treba početi z občutkom. Treba je zares preveriti glasbenega pedagoga, ki mora poleg glasbenega znanja imeti tudi občutek za delo z otroki.

Ali tudi Miha igra kakšen inštrument?

Ja, Miha obiskuje glasbeno šolo in igra kitaro. Z veseljem igrava tudi skupaj.

Kakšen deček je Miha? Komu je bolj podoben – vam ali očetu?

Je ena luštna mešanica. Očke ima očkove, usta pa moja … (smeh)

Kako skrbite za telesno kondicijo?

Tečem po hribih, doma imam tekoči trak za tek, skačem po trampolinu, vadim na domači fitnes napravi, nad katero je navdušen tudi sin, saj si na njej krepi mišice. Skratka, sem v formi.

Kako s sinom preživljata letošnje poletje?

Letošnje poletje sva bolj v višinah, kjer izvajava aktivne podvige. Spravila sva se namreč na vse slovenske hribe. Rada improvizirava, se na hitro dogovoriva in jo mahneva na pot. Tako tudi pogosto taboriva ob potokih.