Porodniški dopust bi zdaj, ko gledam nazaj, opisala kot najlepše obdobje v mojem življenju! Vsekakor zaradi dojenčka, ki je zrasel v čudovitega dečka, ki že sam prenaša stvari po stanovanju in mi večkrat vzame sapo, saj ne morem verjeti, da je že tako velik in samostojen. Večkrat si želim, da bi lahko ustavila čas in ga samo gledala, pestovala, se igrala z njim ... Prav nič pa se ne bom zlagala, če rečem, da mi je v času porodnega dopusta zelo ustrezal tudi urnik in z njim povezana organizacija mojega časa in aktivnosti. Bila sem sproščena, ker me ni bremenilo, kdaj bom prala, likala, hodila v trgovino ... Kosilo sem skuhala vsak dan sproti, prav tako sem veliko ur prevozičkala po gozdu ali pa sem v knjižnici iskala dobre knjige za večerno branje. Predvsem pa sem se veliko posvečala sinčku in partnerju. Tako sproščeno, da človek ne potrebuje veliko, da se razvadi. A vse lepo enkrat mine ...

No, pa ne, da ne bi bilo zdaj lepo, je pa precej drugače in precej bolj natrpano. Da se bo marsikaj spremenilo, mi je bilo jasno že prvi dan po porodniškem dopustu, ko sem se peljala v službo. Najprej sem v vrtec odpeljala sinčka, potem pa cesto pod kolesa proti Ljubljani. Bilo bi čudno, če bi mi seveda uspelo priti prej kot v eni uri! Že med potjo sem premišljevala, kako bom uskladila vse svoje in družinske obveznosti, v glavi pa so mi odzvanjale besede tašče, da mi lahko priskrbi številko kakšne hišne gospodinje, ker sama zagotovo ne bom zmogla vsega. Huh ...

Zdaj, po enem mesecu, ne vem, kam so šli dnevi od prvega do enaintridesetega. V službi ostajam po osem ur, ker tako hoče šef (če bi šla lahko prej domov, si zamišljam, da bi si skuhala kavo, se usedla na balkon in poslušala veter), nato hitim v trgovino in po sinčka, s katerim se igram, dokler domov ne pride naš gospodar. Potem razgrajamo, se skrivamo, gledamo knjige in večerjamo, dokler male vekice ne postanejo tako težke, da se okoli osmih zaprejo. Tudi z velikimi ni bistveno drugače. In ko se mi v mislih že sestavlja likalna deska, kup perila se manjša, gobica pa se sama drsa po lijaku v kopalnici, se sama usedem na kavč, kamor povabim gospodarja. Kot bi imela čisto preveč časa ... Naj povem, da sva si naloge razdelila – če oba plačujeva položnice, bova tudi skupaj skrbela za vse, kar sva ustvarila. Ni tako? Tako zdaj on vozi sinčka v vrtec in skrbi za dom, moška domena pa je postalo tudi večerno kopanje in oblačenje v pižamo. Med pomivanjem posode in pripravljanjem kosila za naslednji dan ponavadi ugotovim, da se perilo ne bo samo pobralo s stojala in zlikalo. Zakaj kdo ne izumi kakšnega pobiralno-likalnega stroja?! Ura je ponavadi precej pozna, ko zaključim s svojimi 'krožki', in če sem prištejem še tuširanje in posvečanje gospodarju, je zunaj že temna noč, ko tudi sama začnem šteti ovce.

Ne glede na natrpan urnik, sem zadovoljna. Zlagala se bom, če rečem, da mi včasih ne bi prijalo kakšno kofetkanje s prijateljico. Te so zdaj na čakali listi. A tiste izkušene – to so tiste, ki imajo otroke in ustaljene urnike – pravijo, da pride kofetkanje na urnik, ko si znaš v miže organizirati čas. Aja? Kakor koli že, če kaj, sem se odločila, da se ne bom zanemarila in da se bom kljub pomanjkanju časa vsak dan uredila, kolikor bo to mogoče. Za šopingiranje, kot bi rekle moje prijateljice brez otrok, seveda še nisem našla časa (mogoče mi uspe iti na naslednje razprodaje), se pa trudim z malenkostmi. Staro kombinacijo oblačil tako popestrim z uhani, ogrlicami ali barvastimi nohti – ki si jih, mimogrede, ne lakiram več z gobicami med prsti pred televizijo, ampak v avtu. Ko si pripnem varnostni pas in vžgem avto, lepo položim eno roko na volan, z drugo pa se nalakiram, in obratno. Tako ali tako potem držim volan, zato se mi lak ne more odkrušiti, pa še pihanje lahko usmerim vanje, da je stvar hitreje suha. (Ko sem o tem govorila gospodarju, je široko odprl usta, a iz njih ni nič prišlo. Najbrž me je hotel vprašati, če sem normalna, pa ni našel besed.) Tudi med likanjem sedaj opravim vse telefonske klice – nimam jih veliko, a mamo in taščo je treba na vsake toliko časa poklicati. Grem se torej igro, da je ena plus ena dve. Združujem opravila, ob čemer se silno zabavam. Ni torej tako težko, kot sem si mislila pred mesecem dni. Je pa res, da je tudi gospodarjeva vloga pri tem potrebna vsake hvale. In ja, čeprav včasih še vedno hodim okoli z oranžkastimi podočnjaki, mi dene, če mi pa kakšna sodelavka reče, da danes pa dobro izgledam.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na