"Duda? Ne smeš! Prevelik si!"

"Prinesla bom kahlico, počasi se boš navajal nanjo, velik fant si!"

"Zdaj bova ukinila večerno mleko. To je za majhne dojenčke!"

Saj pride čas, ko so otroci sami pripravljeni in preveliko hitenje na silo še nikoli ni obrodilo želenih sadov. Imela pa sva eno majhno težavo. Dude ni nameraval dati od sebe, ščipalca za nohte pa ni želel niti videti!  Predstavljal mu je klikajočega hudiča. Samo zagledal ga je, pa je že vpil, kot bi ga kdo dajal iz kože. Tako ga je eden držal, drugi pa strigel nohtke na brcajočih nogah in tresočih rokah.

Nočna mora

Tadej me je ves čas obremenjeval s tem, da ima Rok predolge nohte in da si bo en dan iztaknil oči. Strigla sem, kolikor je šlo, a pregloboko nisem želela. Potem sem enkrat ponoči zaradi nenehnega opozarjanja na Rokove nohte doživela pravo nočno moro. Sanjala sem, da me je iz spanja prebudilo Rokovo tiho ječanje. Ležal je v posteljici, oblečen je bil samo v zgornji del bodija, na levi strani je ležala plenica. Okrog njega je bilo polno krvi in ugotovila sem, da si je z nohtki odtrgal uho. V solzah sem klicala Tadeja, da hitro odpeljeva Roka na urgenco:

"Tadej, o moj bog! Rok si je odtrgal uho. Hitro pridi sem!"  Frajer se s sinovim odtrganim ušesom ni obremenjeval niti malo. Ležerno me je miril: "Ne kompliciraj no. Eno uho gor ali dol, se bo že uredilo, da bo prav?." Divje sem tekala po stanovanju in iskala ključe od avtomobila, da bi Roka peljala na urgenco. Seveda ključev ni bilo nikjer, bile so tipične sanje, kjer se vse skrije in umakne iz vidnega polja. K sreči sem se zaradi strahu zbudila, srce mi je nabijalo kot noro in potrebovala sem dobro minuto, da sem prišla k sebi in ugotovila, da so bile le moraste sanje. Vseeno sem takoj vstala in pokukala k sinku. Po pričakovanjih je mirno spal, glavo pa sta mu krasili dve nepoškodovani ušesi. Pa niso bile le sanje tiste, v katerih sem se obnašala kot kokoš brez glave. Tudi v povsem budnem, ne pa tudi prisebnem stanju očitno, sem imela včasih prebliske, da bi se jih sramoval tudi največji hipohonder. Preprosto z rojstvom otroka pride tudi nenehna skrb zanj in včasih sem v vsem svojem strahu, da se Roku ne bi zgodilo kaj hudega, grozljivo pretiravala. Za vsak simptom, sem brskala po internetu in včasih Roka že skoraj pokopala. Revež je samo dvakrat zakašljal, pa je že google iz simptoma naredil bronhitis, tako da me je imel včasih celo Tadej dovolj.

Ah, ti moški!

Tadej je bil po drugi strani preveč umirjen. Podedoval je tipične moške gene. Saj veste, katere. Moški, ki si med zabijanjem žebljev le-tega zabije do polovice v roko, v tem ne bo videl nič tako drastičnega, da bi mogel obiskati zdravnika. Malenkost pač. Najprej mora dokončati, kar je začel, potem si bo žebelj s kleščami potegnil iz roke, kri, ki se uliva iz rane, pa je nepomemben detajl, ki se ga ustavi z nekaj že uporabljenimi cunjami, pobranimi s pulta. Mogoče se čez dva tedna, ko se rana začne resnično gnojiti, odloči, da bo obiskal zdravnika, a še to le, ker ga ženska dan za dnem tja priganja in se mu je ne ljubi več poslušati. Po drugi strani vse ženske vemo, kako se moški iz tipičnega frajerja z žebljem v roki spremeni, ko se ga loti majhen, nedolžen prehlad. Tisto je pa popolnoma druga zgodba. Samo trikrat je zakašljal in že klical z glasom, ki je nakazoval, da je revež le dva koraka od smrti:

"Misliš, da te boli glava ali te zares boli?" Pogledal me je z mučeniškim izrazom na obrazu in komaj zbral dovolj moči za odgovor:

"Mislim." In dodal:

"Za vsak slučaj bom zato danes počival, da ne bi bilo še kaj hujšega." In potem klici iz spalnice vsaki dve minuti in pol, pa jok in stok za vsako svečko, ki pogleda iz nosa. Čaj je enkrat prevroč, drugič prehladen, v vsakem primeru pa ga je treba razumeti, da samo skrbi za svoje ubogo bolno grlo. Žalost žalostna, človek tik pred smrtjo, pa da ga ne bi razumeli. Seveda se situacija, ko zboli ženska, obrne. Z vročino blizu štirideset mora ženska:

– poskrbeti za tri otroke

– skuhati kosilo s sladico

– posesati stanovanje

– zmasirati utrujenega moža

 Če ima zelo uvidevnega moža, pa ta za tisti dan sicer poskrbi za otroke in naroči hrano iz bližnje picerije, a je naslednji dan tako utrujen, da se vloge spet zamenjajo. Moški v spalnico, ženska na noge. Karikirano seveda. Bog ne daj, da ženske dopuščajo kaj takega v resnici. Mogoče delam Tadeju krivico, saj vendar ni sam kriv. Geni so mu napoti. Revež bi tako rad vstal iz postelje, pa ne more. Pri 37, 7 stopinje Celzija mu gori telo od glave do pet, rahel kašelj mu sesuva telo in prasketajoče grlo mu povzroča neopisljive bolečine. Mogoče je to še iz časov mamutov in poraščenih moških, ki se jim ni dalo vsak dan na lov? Nimam pojma, to je le še eden izmed nerazložljivih fenomenov. Milijone žensk ga je že raziskovalo, a problema ni uspela streti nobena. Zna biti, da je edini nerešljiv. K sreči vsak prehlad mine in moški je kmalu spet stari heroj, ki se z motiko, zapičeno v čelo še naprej sprehaja po vrtu.