"Je že jedel kaj poleg mleka?"

"Ne še. Počasi bomo začeli," sem ji odgovorila. V roke mi je položila tri liste s seznami, kaj lahko otrok jé, raznimi nasveti in predlogi jedilnikov. Pretvarjala sem se, da me strašno zanima, čeprav sem vedela, da jih bom v najboljšem primeru samo preletela. Že naslednji dan sva se oborožila s slinčki, magičnim krožnikom in prikupno žličko. Takoj je jasno pokazal, da slinčka ne bo imel. Rok pa že ne. Ne plastičnega ne bombažnega. Okoli vratu se mu ne sme navleči ničesar. Nisem potrebovala vedeževalke, da sem videla v prihodnost. Kupi umazanih oblačilc v košu za perilo in živčna mama, ki tedensko opere deset strojev.

"Mali mož, poglej kaj ima mami pripravljeno zate. Slasten brokoli." Roko na srce, stvar je izgledala odvratno. Sama imam izredno rada zelenjavo, a tega brokolija ne bi pojedla za nič na svetu. Rok je delil mnenje z mano. Že po prvi žlici se je skremžil in z jezičkom izplazil vso vsebino iz ust. Če bi lahko, bi me pretepel. Bil je preprosto presunjen, ni namreč razumel, kaj hudega je storil, da se mu tako maščujem. Poskusila sem še nekajkrat in odnehala. Misija brokoli – neuspešna. Kakšna pa naj bi bila. Na krožniku je ždel nesrečen zelen kupček nesoljene brozge, rada bi videla junaka, ki bi to pojedel. Tadej je predlagal:

"Zakaj pa ne poskusiš z banano?" Pomislila sem enako, a sem se bala, da potem sploh ne bo želel zelenjave, če najprej poskusim s sladkim sadjem.

"Lana, saj si poskusila. Misliš, da bo korenje ali cvetačo kaj bolj z užitkom jedel?" Za pomoč sem se obrnila na forum, kjer je prijazna zdravnica odgovarjala zaskrbljenim mamicam. Bila je uteha v dneh, ko smo mamice sedele pri telefonu in razmišljale, ali si upamo z navidez nepomembno zadevo obremenjevati otrokove pediatre. Pa je bila še kako pomembna in vsak odgovor je zlata zdravnica rešila v najkasneje enem dnevu. Bila je moj sončni žarek in večkrat sem se spraševala, ali se zaveda, v kakšno pomoč nam je. Prijavila sem se pod izbranim vzdevkom in jo povprašala za mnenje. Nista minili niti dve uri, že me je čakalo sporočilo:

"Strokovni nasvet je trenutno tak: najprej zelenjava in ogljikovi hidrati, takoj za tem meso, nato sadje. V posvetovalnici pri šestih mesecih običajno mamice nekaj že uvedejo same, najpogosteje je to sadje, od zelenjave pa morda korenje, tako da jih lahko samo dopolnim z nasvetom, da čim prej uvedejo vso zelenjavo (cvetačo, bučke, brokoli)." Spet me je rešila. Ravnala sem se po njenem nasvetu in se odločila, da naslednji dan poskusim s korenjem, če pa Rok tudi tega ne bi sprejel, mu ponudim banano. Pokažite mi otroka, ki ne mara banane. Ker je bil ravno vikend, sem uvajanje korenja prepustila Tadeju. Skuhala sem ga do mehkega in Roka posedla v stolček. Potem sem sedla za mizo, pred sabo položila revijo in se pripravila na zabavo, za katero sem vedela, da bo sledila. Tadej se je spet pretvarjal, da je padel iz vesolja in upal na mojo pomoč. Ampak prosim vas, kakšno pomoč vendar. Naj mu napišem pisna navodila?

"Vzemi vilico, z njo zmečkaj korenje. Daj ga na žlico in poskusi, če ni prevroče. Potem pač žlico ponudi Roku." Pametoval je, da me je začela boleti glava:

"To pa res ni nič težkega. Korenje bova pojedla v roku nekaj minut. Glej naju. Super očka, super sin." Sklonila sem se, da ni videl mojega nasmeška in se pretvarjala, da berem. Ponudil mu je prvo žličko in predstava se je začela. Rok se je spet stresel ob okusu korenja. Tadej ga je tolažil:

"Ubogi mišek. Le kdo bi lahko to pojedel. Ti bo očka spekel zrezek in krompir, pa boš videl, kako dobra je gosta hrana. Saj bo imel še travme, Lana." Dvignila sem pogled in odgovorila:

"Saj vem. Meni je tudi neprijeten okus. Ampak midva sva navajena, da so jedi začinjene in predvsem slane, Rok pa še nima izoblikovanega okusa. Mogoče mu bo sadje bolj všeč, pa bova mešala zelenjavo z njim."

Posamezno živilo sva uvajala nekaj dni, če bi se slučajno pokazala alergija na katero od njih, nato pa začela z mešanjem tistih, ki sva jih že preizkusila. Po pričakovanjih je korenje z jabolkom pojedel brez težav, prav tako sta mu šla odlično v slast banana in hruška skupaj, čeprav sem ugotovila, da ga po hruški malo napenja. Prav tako po cvetači. S spleta sem si potegnila nekaj krasnih receptov za majhne žabice in si tri od njih obesila na hladilnik.

"Oranžno bučko očistimo in narežemo na manjše kose. Krompir olupimo in operemo, narežemo na kose. Bučke in krompir kuhamo trideset minut. Za dojenčka zelenjavo pretlačimo le z vilicami, da čim bolj ohranimo posamezni okus hrane."

"Olupite, otrebite in narežite jabolki in dodajte rozine. Prelijte z vodo in kuhajte do mehkega (približno deset minut). Zmiksajte v mešalniku, da se zdrobijo tudi koža in koščice od rozin."

"Suho sadje dobro operemo. Namočimo pest raznovrstnega suhega sadja, lahko mu dodamo še žlico opranih rozin. Namočimo dve žlici prosene kaše in jo namakamo kakšno uro. Ločeno skuhamo do mehkega. Zmešamo skupaj, lahko dodamo še žlico pretlačenih jabolk iz jabolčnega kompota."