Rok je star že sedem mesecev, enkrat na teden se je ponoči zbudil in pel serenade, za vse sva krivila nesrečne zobke, a usta malega pevca so bila še vedno prazna kot sredi puščave. Dokler naju ni končno pri osmih mesecih presenetila majhna bulica, ki se je vsak dan večala in na koncu pokazala majhni, drobčkeni, najlepši zobek. Prisežem, tako lepega zobka še v življenju niste videli. Bil je? No, bil je? Bel. In majhen. In? njegov! Bil je prvi zobek mojega malega princa.

Takoj sem Tadeja poslala v lekarno, naj prinese najboljšo zobno ščetko in še boljšo zobno pasto. Se razume, zobke bom od zdaj naprej umivala vsak dan najmanj trikrat. Red mora biti. To mi je bilo vsekakor jasno, ni pa bilo jasno Roku, saj je začel tuliti, takoj ko se je moj prst približal njegovim ustnicam. Majhen, nesrečen zob. Le kdo ga bo umil? Kupila sva različne zobne ščetke, pa ovijala prst v gazo, pa nabavila bombažnega zajčka za umivanje zob in nazadnje poskusila še s plastično ščetkico, ki se jo natakne na prst. Nič ni zanimalo najinega lumpa. Umivanje zob je ne in pika.

Ne glede na to, kaj se je mali umazanec odločil, midva sva bila trdno odločena, da ne bova popuščala. Ne gre toliko za to, da je tisti osamljeni zobek v resnici temeljito očiščen, kakor za to, da se otrok navadi na ščetkanje zob.

Tadej je zato Roka trdno držal, sama pa sem mu z veliko truda ščetkala dlesni. In zob, se razume. Potem me je mali tiger iz lepega ugriznil. Nepoučeni bi si mislili, da ugriz brezzobega fantiča že ne more boleti, a se motijo. Stiskal je dlesni skupaj, da mi je utripalo v prstu in poleg spuščal zvoke iz džungle. Komaj sem potegnila prst ven in od takrat naprej dobila hud strah pred ščetkanjem njegovih zob. Ampak nisem se dala. Kar se mora, se mora. In zobke je pač treba krtačiti.

Ni se zavedal, da rast zobkov pomeni tudi žvečenje zrezkov v omaki, pice in druge dobre hrane. Tako pa smo zaradi starosti in enega samega zobka še naprej kupovali mehko in večinoma pasirano hrano. Kar sem pripravljala sama, sem vedno samo zmečkala z vilico, saj sem prebrala, da se otroci tako lažje navadijo na koščke. Včasih se mi je zdelo, da so ga sama usta, naš Rok je res rad jedel. Ponavadi je v trgovino hodil Tadej na poti iz službe, občasno pa za sprostitev tudi jaz.

"Lana, še imaš dovolj zelenjave za Roka ali se jutri ustavim v trgovini?" je zanimalo Tadeja in se, ker se ne bi branila pol urice odklopa, javila, da grem tja popoldne sama, ko pride domov. Rečeno storjeno. Poljubčkala sem sina, navlekla nase kavbojke, ki mi jih je kupila Žanet, in se odpravila.

V avtu sem se nenehno obračala nazaj in pazila, da prazen avtosedež ne bi storil kaj napačnega. Vmes sem mu celo zapela pesmico in z njim izmenjala nekaj dojenčkastih fraz. Saj veste:
"Kje je sonček?"
"Poglej, letalo je na nebu. Ga vidiš?" In ko se mi je zazdelo, da je sedež sumljivo tiho, spet pogledala nazaj, da vidim, če ne počne kaj neumnega. Pa ni počel. Bil je lepo vljudno umirjen in užival v vožnji z mano. Zagotovo je pogrešal Roka. Kot jaz. Vožnja brez njega ni enaka. Preveč tiho je bilo in nihče ni z največjo igračko tolkel po steklu. Nihče me ni brcal z nogami v sedež, nihče ni tulil, ker je imel dovolj vožnje, bilo je dolgočasno.

Že ko sem bila prvič po rojstvu Roka zunaj brez njega na pijači z Žanet, se mi je zdelo, da slišim njegov jok na vsakem koraku. Vsak žvižg, vsak visok zvok me je stresel in s pogledom sem takoj iskala svojega otroka. Iz globokega razmišljanja me je zdramil zoprn glas starejše ženice, ki sem jo skoraj pohodila: "Pazite, kje hodite. Saj to je neverjetno. Je trgovina mogoče vaša?" Ja, moja je, ravno včeraj sem jo kupila in na živce mi gre, da ste v njej. Upala sem, da se ne ukvarja s telepatijo in da ni prebrala mojih misli, zato sem se ji vljudno opravičila: "Oprostite, prosim."

Preletela sem seznam v rokah.
- adaptirano mleko
- korenje
- cvetača
- brokoli
- banane
- navadna skuta
- različne sadne in zelenjavne kašice
- rižolino
- plenice
- robčki za ritko

Vsakemu človeku z vsaj eno delujočo možgansko celico bi ob pogledu na seznam takoj postalo jasno, da je sestavni del najine družine tudi dojenček. Najlepši, če lahko dodam. Že ko sem rodila, se mi je zdel prekrasen, vsak njegov gib je bil milina, vsak njegov neroden nasmeh sreča za mamino srce in res sem bila presenečena, da od toliko otrok, ki se vsak dan rodijo, najlepšega ravno meni spusti štorklja v objem. Čudna so pota gospodova, res.