Pa smo šli na morje. Pakirati sem začela en teden prej, saj veste, za vsak slučaj. Iz enega kovčka, kamor sva ponavadi stlačila dvoje majčk s kratkimi rokavi, dvoje kratkih hlač, češ saj bova tam sproti prala na roke, pa perilo in kopalke, smo prešli na zvrhano poln prtljažnik. In naš avtomobil nikakor ni majhen. Okoli poroda vedno kroži fama, da so mamice med popadki kričale: "Nikoli več, če me še kdaj prepričaš v kakšnega, ti zlomim roko." Pri nas ni bilo tako. Sama sem se zaklela točno tisti dan, ko smo prvič pakirali za morje, da samo naj tale zraste, potem pa nikoli več novorojenčka pri hiši.

Najin avto se je na koncu šibil pod vsemi pripomočki. Voziček, mini banjica, stolček za hranjenje, tricikel, če bi imela še enega otroka, bi mogla enega od dveh pustiti doma. Da je bilo pakiranje še bolj zabavno, se je okoli ovinka pripeljala tašča. Rok je zacvilil od navdušenja in začel skakati po vozičku, naj ga vendar nekdo dvigne.

"Sta vzela vsa potrebna zdravila? Je Rok cepljen proti malariji?"
"Mami, na Hrvaško gremo, o kakšni malariji je tu govora?"
"Ne vem, ne vem. Ne strinjam se, da takšnega dojenčka vlačita na morje," je odkimavala z glavo, medtem ko se je odločala, ali ga naj najprej vzame iz vozička ali najprej poljubčka od čela navzdol. Odločila se je za oboje hkrati. Rok se je zvijal pod njenimi poljubi in stavila bi, da mu je bilo žal, da je prej navdušeno grulil, ko jo je zagledal.

Njena skrb ni imela konca: "Kaj pa, če dobi vročino? Ali bo bruhal? Kaj bosta storila?" Že se je vame selil črviček dvoma. Nekaj sva imeli s taščo definitivno skupnega. Obe sva bili neverjetni paničarki. K sreči je bil Tadej glas razuma: "Ne bo zbolel. Če pa slučajno bi, imajo tudi na Hrvaškem zdravnike. Poleg pa bova vzela vse potrebno, se pravi fiziološko raztopino, termometer, sirup za zbijanje vročine, sredstvo proti pikom in druga nujna zdravila. Brez skrbi, mama mlajša in mama starejša!"

Nasmejala sem se in se obrnila k tašči: "Mama Rezika, kot kaže, nas nima kaj skrbeti, z nami bo potoval osebni zdravnik." Celo tašča se je smejala moji domislici, čeprav imam raje, da se ne. Njen smeh se namreč sliši kot riganje oslička, poleg tega pa jo vedno ulovi še kolcanje in potem deset minut teži z enim in istim: "Prestraši me, Tadej. Lana, prestraši me! Vedno preneham kolcati, če me kdo prestraši." Še nikoli nismo ustavili njenega kolcanja na ta način. Preneha pač takrat, ko se telo tako odloči, ampak kdo sem jaz, da bi ji ugovarjala? Dvakrat sem neuspešno kriknila proti njej, potem pa se je zlovoljno poslovila.

Zložili smo preostale stvari v avto in odšli v otroško trgovino, da kupimo fredov obroč. Prijazna prodajalka nama je ponudila rdečega, in medtem ko sem ga nosila proti blagajni, zaslišala Tadeja, kako sprašuje trgovko: "Ali imate samo rdečega? Raje bi modrega, če je na zalogi." Moj dragi partner si je naredil rahlo sramoto, saj mu je prodajalka presenetljivo resno razložila, kar smo vedeli vsi v trgovini: "Obroči so narejeni tako, da vsak drži določeno težo otroka. Rdeči so za začetek, pozneje oranžni in na koncu rumeni. Pasovi in sam obroč držijo otrokovo težo in so različno veliki in stabilni." Tadej je posmrkal, se zahvalil in s hitrimi koraki potisnil voziček do blagajne.